David Prinčič je o razmerah na trgu z mlekom, predvsem o slovenski odkupni ceni, zapisal naslednje:
Pretekli mesec smo Slovenci dosegli nov mejnik, nov žalostni rekord, ki nas je s povprečno odkupno ceno mleka 28,7 evra za 100 litrov, umestil popolnoma na rep med vsemi državami, članicami EU. Samo v Litvi je bila odkupna cena nižja od slovenske, pa še tam le za pičlo tisočinko evra. V vseh drugih državah so dosegli višje odkupne cene, pri čemer je bilo povprečje EU višje od naše cene za več kot 2,5 centa. Glede na naše pogoje prireje, proizvodne stroške, možnosti trženja in zgodovinske iskušnje, je naše mesto nekje na sredini evropske lestvice oziroma vsaj v njeni tretji četrtini. Tam smo tudi bili ves čas od vstopa v EU, tako v konjunkturnih časih kot v časih kriz. Ob tej ugotovitvi si moramo dejansko zastaviti vprašanje: kaj se je zgodilo, kaj je danes drugače, oziroma kaj delamo narobe, saj si slovenski kmet takšnega položaja nikakor ne zasluži, niti ga ne more preživeti. Odgovor, tako kot tudi sama težava, je večplasten in nikakor ne preprost. V Italiji vsak dan poslušamo, da tržne cene mleka pri njih diktirajo nemški ponudniki, ki v Italijo, kot največji izvozni trg, ponujajo svoje presežke mleka po res nizkih cenah. Te so se v preteklih mesecih ponovno spustile do 32 centov z vključenim prevozom do mlekarne. Kljub nizkim cenam na spot trgu, pa povprečne odkupne cene do rejcev v Nemčiji in drugih okoliških državah, ostajajo relativno visoke: v Nemčiji 33,7 (na Bavarskem 36,3), v Avstriji 34,8 in v Italiji 36,6 centa za kilogram. Slovensko mleko dosega trenutno v izvozu ceno od 33 do 35 centov, odvisno od destinacije. Ampak 70 % svojega mleka prodamo v Sloveniji, domačim mlekarnam, od tega skoraj 60 % naši največji mlekarni. Te ponujajo rejcem ceno rahlo nad 28 centi, kar je skoraj identično neto ceni (z odštetimi stroški prevoza) v Italiji prodanega mleka.
Naključje? Zagotovo ne. Če smo prej ugotovili, da tuje mlekarne, kljub nizkim spot cenam izplačujejo kmetom višje odkupne cene, naše ravnajo ravno obratno in za spot ceno močno zaostajajo. Lactalis na Hrvaškem plačuje okoli 3 cente več kot v Sloveniji, druge se po njem zgledujejo in mu sledijo. Zakaj torej slovenske mlekarne kmetom ne zmorejo ali nočejo plačati mleka po pošteni tržni ceni, ali vsaj tistih dobrih 30 centov, kolikor naj bi znašali dejanski stroški prireje litra mleka brez stroškov dela? Na prvo žogo je odgovor na dlani: ker jim ni treba. Ekonomski zakoni so neizprosni. Zaradi večje prireje od domačih potreb je ponudba velika in dovolj je plačati toliko, da se količine ne zmanjšujejo in rejci ne odhajajo drugam. Toda vprašajmo se, kje je tu družbena odgovornost? Dva dolgoročna partnerja v verigi sta v popolnoma različnem položaju. Kmetje so stisnjeni med tržne cene repromateriala, ki se na cene mleka ne ozirajo, in med močno omejene odkupne cene mleka, s katerimi ne zmorejo pokriti niti materialnih stroškov, kaj šele dela in amortizacije, ki jih diktirajo mlekarne. Te po drugi strani v nabavi dosegajo močno nižje cene vhodne surovine v primerjavi s svojimi konkurenti v sosednjih državah in si s tem tudi močno znižujejo stroške proizvodnje.
Na prodajni strani pa so popolnoma na istem kot njihovi konkurenti, saj je trg odprt, pretočen, cene pa transparentne. Razlikujejo se le zaradi različnih moči posameznih blagovnih znamk. Torej je čas za lep ekstra dobiček. Ob tem velja poudariti, da nekateri mlečni izdelki dosegajo že zelo visoke cene, maslo celo rekordne. Ko smo jih na to opozorili, smo prejeli ogorčen odgovor in ostro zanikanje teh dejstev. Več kot 6 centov nižja cena mleka v primerjavi s konkurenti naj bi bila nujna in upravičena, saj da njihovi kupci (trgovske verige) zahtevajo nižje cene. Kratkoročno naj tudi ne bi razmišljali o dvigu odkupnih cen. Takšen položaj seveda ustreza vsem večjim domačim mlekarnam, ki so kapitalske družbe, častna izjema je le Mlekarna Kobarid. Da je položaj še težji, se raven domačih cen odraža tudi pri izvozu mleka v druge države. Tudi tuji kupci znajo poiskati tržne informacje in čisto vsem je kristalno jasno, po čem je mleko v Sloveniji in ni ga jun(bed)aka, ki bi zanj plačal več kot je potrebno. Krog je tako sklenjen, kmet pa ujet z zanko okoli vratu. Dejansko se lahko iz tega kroga izvijemo le na dva načina: ali tako da zmanjšamo prirejo mleka pod raven domače porabe ali pa, da se začnejo mlekarne obnašati družbeno odgovorno in da 6.000 kmetijam, ki dandanes v Sloveniji še prirejajo mleko, ponudijo pošteno ceno, ki bi jim omogočila vsaj preživetje. Kaj je bolj verjetno, presodite sami. Prva možnost se bo sčasoma in dokaj boleče zgodila sama od sebe, drugo bo treba izsiliti. Izvozniki ali ne, vsi pa smo že dolgo v istem čolnu.
